Denis Peričić: Božja vučica

Denis Peričić

BOŽJA VUČICA

Za Aleksandra Žiljka

„Jambrek, di mi je vučina?“, je zavpila Jana

Začuteč kerv psoglavega khana;

„Daj da zopet postanem zverina,

da kak vučica povrnem nam sina“.

V jurti, v stepi, šaman videl je

Da za khana dete najti je

Od najvekšega značenja

I od nebeškega znamenja

V zemlo slabeg sonca je dojahal

Celo selo z mačem je razjahal;

Zel je sina od Jane i Jambreka

Ne znajoč da nakopal si je dreka.

Vučino si Jana je oblekla,

Ljudsko kožo pri tem si je slekla,

Da v zverinjo zopet se obrne

I da khanu požirak zavrne.

Jer to je od največega značenja

I bormeš od nebeškega znamenja;

Tak je khanu prišlo kaj je štel:

Smert; postal mertvi je i bel.

Psoglavemu skočila je za vrat,

Ne bu več joj mogel srat;

Ze zobmi mu ztrgala je gotu tu

A woman's got to do what a woman's got to do.

Aleksandar Žiljak napisal je pripoved „Božja vučica“ (v istoimeni knigi, Mentor, Zagreb, 2010.) prama legendi z varaždinskeg kraja.

A woman's got to do what a woman's got to do – Ženska mora napraviti ono kaj ženska mora napraviti.